Alexandra Midal je profesorica na Univerzi za umetnost in oblikovanje HEAD v Ženevi in vodja Oddelka za kritično mišljenje na Ensci-Les Ateliers v Parizu. Kot ugledna zgodovinarka umetnosti in oblikovanja združuje tako praktične kot teoretske pristope k raziskovanju in deluje kot umetnica-kuratorka, teoretičarka in filmska esejistka.
V svojih raziskavah raziskuje slepe pege in sive cone zgodovine oblikovanja, kar je razvidno iz njenih dveh najnovejših knjig, The Murder Factory (Sternberg Press, 2023) in Design by Accident: For a New History of Design (Sternberg Press, 2019). Študirala je književnost, arhitekturo in umetnostno zgodovino na Univerzi Princeton (NJ) in v Parizu, doktorsko disertacijo pa je dokončala na pariški Sorboni, medtem ko je bila prejemnica nagrade za arhitekturo Rome Prize v Vili Medici. Kurirala je številne mednarodne razstave o vizualni kulturi, oblikovanju in politiki, kot sta Top Secret: Cinema and Espionage in Tomorrow Now – When Design Meets Science Fiction. Njeni filmi, med drugim Mind’s Eyes, Possessed in Heaven is a State of Mind, so bili predvajani v muzejih po vsem svetu.
Ali je odločitev za temo Dvojna agentka sprožil kakšen poseben trenutek ali izkušnja?
Nekaj let nazaj je med pogovorom pri zajtrku umetnik Thomas Demand razlagal, kako vlada v Severni Koreji svoje javne osebnosti portretira s pomočjo rož. Takoj me je fasciniralo, kako uporabna je ta strategija, saj lahko rože govorijo in izgledajo, kot želiš, tudi po politikovi smrti. Razmišljala sem o tovrstni politični strategiji znotraj tako enostavnega medijskega propagandnega sistema iz časov pred umetno inteligenco, ki poustvarja prikazovanje preminulih vodij v Orwellovi znameniti distopiji 1984. Koncept politične manipulacije preko oblik in sivih con je jedro vsega mojega raziskovanja, od razstav, ki sem jih pripravila na temo kina, oblikovanja in vohunstva: Top Secret do mojih knjig Subliminalno na Robu ali pa Dekleta: Hipnotični fašizem. Perspektiva dvojnega jezika in kriptiranega sporočila oziroma podteksta poteka skozi prav vsak medij in panogo od psihoanalize do književnosti, od vsakdanjega klepeta do politike in seveda od oblikovanja do vizualnih umetnosti. Z samega vidika feminizma pa lahko, v času zaskrbljujočih napadov na ženske, označimo stanje za urgentno. Zanimivo je, kako diskurz o rožah kot eni izmed tem, ki danes najbolj prevevajo antikapitalizem in ekologijo v poljih umetnosti in oblikovanja, pogosto izpušča dejstvo, da je za ponavljajočo se androcentrično metonimijo ženske in rože, ter komodifikacijo žensk, feminizem izumil veliko število tajnih jezikov z namenom akcije in odpora. V času današnjih napadov na feminizem verjamem, da je čas da raziščemo in delimo vso to problematiko s širšim občinstvom. K projektu sem povabila tudi Emmo Pflieger iz studija Pflieger Foegle, predvsem zaradi njenih izkušenj s teorijami zarote preko projekta o ploščati zemlji, naslovljenega Keep it Flat.
Vas je med pripravami na bienale presenetilo kakšno odkritje?
A. M.: To, da se v prostorih muzejskega depoja v kleti skriva kača: strašljivo!
Nad čem se najbolj navdušujete glede bienala BIO 28 Dvojna Agentka: Govoriš jezik rož?
Narativ bienala se ukvarja s presenečenjem in odkritji. V nasprotju z običajnimi razstavami, ki kopičijo velika dela, in njihovimi izjavami ter idejami, je BIO28 zelo odprt in deluje po principu fabule. Vabe, šifre in dokazi bodo usmerjali obiskovalce stran od pasivnosti. V enem izmed zadnjih delov razstave se bodo soočili s presenetljivim preobratom in ugotovili, da deluje diskurz rož kot dvojna zvijača. Razstava spoštuje in slavi inteligentnost obiskovalcev, in komaj čakam, da vidim, če bo to delovalo ali ne.
Ali govorite jezik rož?
Ali ne veste, da zna dvojna agentka vedno obdržati svoje skrivnosti?
Katero knjigo, film in pesem priporočate obiskovalcem BIO28?
Knjiga: Keith Melton in Robert Wallace, The official CIA Manual of Trickery and Deception
Film: Jonathan Glazer, Interesno območje
Pesem: Miley Cyrus, Flowers
_
Avtorica naslovne fotografije: Valérie Szabo