26. bienale oblikovanja kurirata avstrijski kustos in kulturni producent Thomas Geisler ter pomočnica kustosa Aline Lara Rezende.

Osrednja tema 26. bienala oblikovanja z naslovom BIO 26 – Skupno znanje zajema večrazsežnost krize informacij in njen vpliv na državljanstvo ter vlogo in potencial sodobnega oblikovanja pri vzpostavljanju znanj in resnic ter pri ponovni osmislitvi naše infosfere.

Trenutne razprave o »lažnih novicah« ter vedno večja preobremenjenost s podatki in informacijami, ki so na spletu vsak trenutek dostopni, pa naj jih širijo ljudje ali internetni roboti, spreminjajo način našega dojemanja, procesiranja in razumevanja resničnosti ter rušijo naše zaupanje v informacijo samo.

Kako in kje dobivamo znanje? Katerim virom zaupamo? Kako smo lahko prepričani, da so informacije, s katerimi gradimo svoje znanje, pravilne? Čeprav imamo danes dostop do več informacij kot kadar koli prej v zgodovini, smo se prisiljeni spraševati, ali so te informacije zanesljive. V današnji družbi znanja se moramo soočati z manipulativnimi novicami in alternativnimi dejstvi, in zdi se, da je tako imenovana doba postresnice do temeljev pretresla naše dojemanje državljanstva in načinov upravljanja države.

Poplavo informacij, ki jo doživljamo, bi lahko opisali z izrazi, kot so podatkovni smog, informacijsko preobilje, informacijska zasičenost ali informacijska požrešnost. Informacijska preobremenitev je stanje, pri katerem količina informacij, ki jo ima na voljo sistem, presega njegovo zmožnost obdelave podatkov. Takšna informacijska zasičenost ljudi bega, zaradi česar se teže sporazumejo o tem, kaj je splošno znana resnica ali »skupno znanje«. To otežuje zdravo polemiko in destabilizira zaupanje. Zaton tradicionalnih medijev in razmah informacijskih filtrov, ki na družbenih omrežjih posamezniku ponujajo personificiran nabor informacij, težavo še poglabljata.

Poročilo Prihodnost resnice in napačnih informacij na spletu, ki ga je leta 2017 objavil Pew Research Center, izpostavlja nekaj problemov in pomislekov, ki so jih v zvezi z zaupanjem, dejstvi in demokracijo identificirali strokovnjaki. Med njimi je tudi dejstvo, da informacijska preobremenjenost negativno vpliva na pozornost ljudi. Ljudje se nanjo odzivajo tako, da se raje posvetijo zabavnim ali drugim podobno lahkim vsebinam. Zaradi sprememb v ekonomiji pozornosti trpi kakovostno, verodostojno novinarstvo. Ti in drugi dejavniki mnogim ljudem v digitalni dobi otežujejo vzpostavitev in deljenje »skupnega znanja«, ki podpira boljšo in bolj odzivno javno politiko. To vodi v pomanjkanje splošnega skupnega znanja, zaradi česar številni člani družbe začenjajo dvomiti o njeni zanesljivosti in se izločijo iz procesov državljanskega odločanja, posledica pa je zmanjševanje števila aktivnih in informiranih državljanov.

Pojem »skupno znanje« je večpomenski in je odvisen od konteksta, v katerem ga uporabljamo. Nanaša se na znanje, ki ga ljudje v določeni skupnosti imajo in si ga med seboj delijo, v širšem smislu pa tudi na njihovo razmišljanje in na to, kako izražajo svoje ideje, občutke in prepričanja. Poleg tega izraz »skupno znanje« nosi v sebi tudi idejo splošnega znanja skupnosti.

Potreben je temeljit razmislek o tem, kako vzpostavljamo zaupljive odnose do informacij in znanja, ki jih prejemamo, odnose, ki so osnova našemu svetovnemu nazoru, kako delujemo kot odgovorni državljani in na kakšne načine varujemo demokracijo. Kaj je resnica? Kaj je dejstvo? Kdo odloča o tem? In ali se lahko sporazumemo o »skupnem znanju«, ki si ga lahko med sabo delimo in v skladu z njim delujemo?

Ta vprašanja so starejša od digitalne dobe. Leta 1938 je pisec znanstvene fantastike H. G. Wells razvil idejo o »svetovnih možganih«, ki jih je poimenoval »trajna svetovna enciklopedija«. Ta naj bi pomenila svetovni indeks vsega človeškega znanja, do katerega bi lahko ljudje prosto dostopali. H. G. Wells je bil prepričan, da bodo lahko ljudje po vsem svetu, če bodo imeli dostop do istih dejstev in informacij, sprejemali boljše odločitve ter da se bodo lahko zaradi enotnega vira informacij izogibali konfliktom. Danes je Wikipedijo in internet mogoče šteti kot utelešenji njegove futuristične vizije, a v nasprotju z njegovimi upi in prepričanji se zdi, da smo še zelo daleč od svetovnega miru.

V takih okoliščinah lahko pomagajo oblikovalci, s tem da ponudijo vpogled in pozitivne spremembe ter nas pomagajo voditi skozi kaotično obdobje. V najboljšem primeru oblikovanje služi kot vmesnik med zapletenimi, nerazumljivimi sistemi in strukturami ter njihovimi uporabniki, in sicer tako, da strukture in sisteme dela dostopne, razumljive, uporabne in oprijemljive.

Kriza na področju informacij je vseobsegajoča in sistemska, celo zgodovinska. Pri njenem premagovanju bo potrebno multidisciplinarno sodelovanje strokovnjakov na vseh nivojih družbe – od vlad in gospodarstva pa vse do prebivalstva. Oblikovanje, interdisciplinarno po naravi, lahko z ustvarjalnimi pristopi in strategijami v tem kompleksnem okolju deluje kot pomemben akter, posrednik in tolmač.

Bienale BIO 26 – Skupno znanje bo organiziran okoli osrednje razstave, ki bo v prostorih MAO predstavljala že izvedene projekte, ter šestih večjih eksperimentalnih projektov, ki jih bodo za BIO 26 izdelale multidisciplinarne skupine. Te so bile izbrane skozi proces t. i. designathona ali oblikovalskega maratona, končni projekti pa bodo predstavljeni v ustanovah, ki se ukvarjajo s produkcijo in posredovanjem znanja, kot so muzeji, knjižnice, univerze, medijske hiše, botanični vrtovi, domovi starejših občanov in podobno.

Z vključevanjem različnih vsebin, struktur in deležnikov želi 26. bienale oblikovanja, imenovan BIO 26 – Skupno znanje, najti nove načine, odkriti potenciale, predstaviti projekte ter raziskati koncepte in sisteme, s katerimi bi razdiralni informacijski kaos spremenili v ustvarjalne zbirke znanja.