Skupno znanje

26. bienale oblikovanja kurirata avstrijski kustos in kulturni producent Thomas Geisler in pomočnica kustosa Aline Lara Rezende.

Osrednja tema bienala oblikovanja, ki poteka pod naslovom Skupno znanje, je kriza na področju informacij. BIO 26 bo predstavil šest zmagovalnih projektov, ki so bili izbrani v okviru oblikovalskega maratona, kjer so se skupine oblikovalcev in ne-oblikovalcev lotile izzivov povezanih z institucijami za produkcijo in posredovanje znanja. Projekti se bodo predstavili v okviru 26. bienala oblikovanja, BIO 26 – Skupno znanje, ki bo med 14. novembrom 2019 in 9. februarjem 2020 v Ljubljani.

Z vključevanjem različnih vsebin, struktur in deležnikov želi 26. bienale oblikovanja najti nove načine, odkriti potenciale, predstaviti projekte ter raziskati koncepte in sisteme, s katerimi bi razdiralni informacijski kaos spremenili v ustvarjalne zbirke znanja. Pojem »skupno znanje« se nanaša na znanje, ki ga ljudje v določeni skupnosti imajo in si ga med seboj delijo, v širšem smislu pa tudi na njihovo razmišljanje in na to, kako izražajo svoje ideje, občutke in prepričanja. Poleg tega izraz »skupno znanje« nosi v sebi tudi idejo splošnega znanja skupnosti.

26. bienale oblikovanja kurirata avstrijski kustos in kulturni producent Thomas Geisler ter pomočnica kustosa Aline Lara Rezende.

Osrednja tema 26. bienala oblikovanja z naslovom BIO 26 – Skupno znanje zajema večrazsežnost krize informacij in njen vpliv na državljanstvo ter vlogo in potencial sodobnega oblikovanja pri vzpostavljanju znanj in resnic ter pri ponovni osmislitvi naše infosfere.

Trenutne razprave o »lažnih novicah« ter vedno večja preobremenjenost s podatki in informacijami, ki so na spletu vsak trenutek dostopni, pa naj jih širijo ljudje ali internetni roboti, spreminjajo način našega dojemanja, procesiranja in razumevanja resničnosti ter rušijo naše zaupanje v informacijo samo.

Kako in kje dobivamo znanje? Katerim virom zaupamo? Kako smo lahko prepričani, da so informacije, s katerimi gradimo svoje znanje, pravilne? Čeprav imamo danes dostop do več informacij kot kadar koli prej v zgodovini, smo se prisiljeni spraševati, ali so te informacije zanesljive. V današnji družbi znanja se moramo soočati z manipulativnimi novicami in alternativnimi dejstvi, in zdi se, da je tako imenovana doba po-resnice do temeljev pretresla naše dojemanje državljanstva in načinov upravljanja države.

Poplavo informacij, ki jo doživljamo, bi lahko opisali z izrazi, kot so podatkovni smog, informacijsko preobilje, informacijska zasičenost ali informacijska požrešnost. Informacijska preobremenitev je stanje, pri katerem količina informacij, ki jo ima na voljo sistem, presega njegovo zmožnost obdelave podatkov. Takšna informacijska zasičenost ljudi bega, zaradi česar se težje sporazumejo o tem, kaj je splošno znana resnica ali »skupno znanje«. To otežuje zdravo polemiko in destabilizira zaupanje. Zaton tradicionalnih medijev in razmah informacijskih filtrov, ki na družbenih omrežjih posamezniku ponujajo poosebljen nabor informacij, težavo še poglabljata.

Poročilo Prihodnost resnice in napačnih informacij na spletu, ki ga je leta 2017 objavil Pew Research Center, izpostavlja nekaj problemov in pomislekov, ki so jih v zvezi z zaupanjem, dejstvi in demokracijo identificirali strokovnjaki. Med njimi je tudi dejstvo, da informacijska preobremenjenost negativno vpliva na pozornost ljudi. Ljudje se nanjo odzivajo tako, da se raje posvetijo zabavnim ali drugim podobno lahkim vsebinam. Zaradi sprememb v ekonomiji pozornosti trpi kakovostno, verodostojno novinarstvo. Ti in drugi dejavniki mnogim ljudem v digitalni dobi otežujejo vzpostavitev in deljenje »skupnega znanja«, ki podpira boljšo in bolj odzivno javno politiko. To vodi v pomanjkanje splošnega skupnega znanja, zaradi česar številni člani družbe začenjajo dvomiti o njeni zanesljivosti in se izločijo iz procesov državljanskega odločanja, posledica pa je zmanjševanje števila aktivnih in informiranih državljanov.

Pojem »skupno znanje« je večpomenski in je odvisen od konteksta, v katerem ga uporabljamo. Nanaša se na znanje, ki ga ljudje v določeni skupnosti imajo in si ga med seboj delijo, v širšem smislu pa tudi na njihovo razmišljanje in na to, kako izražajo svoje ideje, občutke in prepričanja. Poleg tega izraz »skupno znanje« nosi v sebi tudi idejo splošnega znanja skupnosti.

Potreben je temeljit razmislek o tem, kako vzpostavljamo zaupljive odnose do informacij in znanja, ki jih prejemamo, odnose, ki so osnova našemu svetovnemu nazoru, kako delujemo kot odgovorni državljani in na kakšne načine varujemo demokracijo. Kaj je resnica? Kaj je dejstvo? Kdo odloča o tem? In ali se lahko sporazumemo o »skupnem znanju«, ki si ga lahko med sabo delimo in v skladu z njim delujemo?

Ta vprašanja so starejša od digitalne dobe. Leta 1938 je pisec znanstvene fantastike H. G. Wells razvil idejo o »svetovnih možganih«, ki jih je poimenoval »trajna svetovna enciklopedija«. Ta naj bi pomenila svetovni indeks vsega človeškega znanja, do katerega bi lahko ljudje imeli prosto dostop. H. G. Wells je bil prepričan, da bodo lahko ljudje po vsem svetu, če bodo imeli dostop do istih dejstev in informacij, sprejemali boljše odločitve ter da se bodo lahko zaradi enotnega vira informacij izogibali konfliktom. Danes je Wikipedijo in internet mogoče šteti kot utelešenji njegove futuristične vizije, a v nasprotju z njegovimi upi in prepričanji se zdi, da smo še zelo daleč od svetovnega miru.

V takih okoliščinah lahko pomagajo oblikovalci, s tem da ponudijo vpogled in pozitivne spremembe ter nas pomagajo voditi skozi kaotično obdobje. V najboljšem primeru oblikovanje služi kot vmesnik med zapletenimi, nerazumljivimi sistemi in strukturami ter njihovimi uporabniki, in sicer tako, da strukture in sisteme dela dostopne, razumljive, uporabne in oprijemljive.

Kriza na področju informacij je vseobsegajoča in sistemska, celo zgodovinska. Pri njenem premagovanju bo potrebno multidisciplinarno sodelovanje strokovnjakov na vseh nivojih družbe – od vlad in gospodarstva pa vse do prebivalstva. Oblikovanje, interdisciplinarno po naravi, lahko z ustvarjalnimi pristopi in strategijami v tem kompleksnem okolju deluje kot pomemben akter, posrednik in tolmač.

Bienale BIO 26 – Skupno znanje bo organiziran okoli osrednje razstave, ki bo v prostorih MAO predstavljala že izvedene projekte, ter šestih večjih eksperimentalnih projektov, ki jih bodo za BIO 26 izdelale multidisciplinarne skupine. Te so bile izbrane skozi proces t. i. designathona ali oblikovalskega maratona, končni projekti pa bodo predstavljeni v ustanovah, ki se ukvarjajo s produkcijo in posredovanjem znanja, kot so muzeji, knjižnice, univerze, medijske hiše, botanični vrtovi, domovi starejših občanov in podobno.

Z vključevanjem različnih vsebin, struktur in deležnikov želi 26. bienale oblikovanja, imenovan BIO 26 – Skupno znanje, najti nove načine, odkriti potenciale, predstaviti projekte ter raziskati koncepte in sisteme, s katerimi bi razdiralni informacijski kaos spremenili v ustvarjalne zbirke znanja.

Thomas Geisler
Kustos Thomas Geisler
Thomas Geisler
Avstrijski kustos in kulturni producent Thomas Geisler je bil kustos mednarodnih razstav za Dunajski bienale (2015 in 2017), londonski Bienale oblikovanja (2016 in 2018), Muzej oblikovanja Vitra in mnoge druge. Je direktor Muzeja dekorativnih umetnosti, ki deluje v okviru Državnih umetniških zbirk mesta Dresden (SKD). Predtem je bil zaposlen kot direktor delovnega prostora Werkraum Bregenzerwald – podjetniško-obrtniške pobude iz regije Bregenzerwald, kjer je bil zadolžen za razstave in druge pobude, ki združujejo inovativno obrtništvo z oblikovanjem in arhitekturo. Bil je tudi kustos in vodja oblikovalske zbirke Muzeja za uporabno umetnost (MAK) na Dunaju. Imel je ključno vlogo pri ustanovitvi fundacije Victorja J. Papaneka na Univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju in je eden od ustanoviteljev Dunajskega tedna oblikovanja.
Aline Lara Rezende
Asistentka kustosa Aline Lara Rezende
Aline Lara Rezende
Kustosinja, oblikovalka in novinarka Aline Lara Rezende je v preteklosti sodelovala s Paolo Antonelli v pionirskem oddelku newyorške MoME, znanem kot MoMA R & D – kuratorski pobudi, ki želi raziskati potenciale in odgovornosti muzejev kot javnih akterjev ter katere vizija je vzpostavitev kulturnih ustanov kot razvojnoraziskovalnih oddelkov družbe. Sodelovala je tudi s tokijskima Nacionalnim umetniškim centrom in Muzejem sodobne umetnosti, s Centrom za umetnost Yerba Buena iz San Francisca, z bienalom v São Paulu ter z Muzejem oblikovanja Vitra. Je soustanoviteljica organizacije SALOON Wien, mreže Dunajčank, ki delujejo na področju umetnosti. Kot novinarka kritično obravnava dogajanje na stičišču oblikovanja in kulturnih premikov. Njeni prispevki so bili objavljeni v številnih mednarodnih publikacijah.
Aleš Pustovrh
Aleš Pustovrh

Dr. Aleš Pustovrh je z disertacijo s področja odprtih inovacij doktoriral leta 2014 na Univerzi v Ljubljani, kjer nadaljuje raziskovanje novih oblik inovacij, nastajajočih inovacijskih sistemov in povezanih poslovnih modelov. Njegovo delo pa ni omejeno na akademske raziskave te tematike, temveč sistematično sodeluje tudi z zagonskimi podjetji in velikimi korporacijami, ki stremijo k pospešeni rasti. Je soustanovitelj podjetniškega pospeševalnika ABC in partner v skladu tveganega kapitala, ki je bil ustanovljen v okviru pospeševalnika. Pri svojem delu na univerzi in drugod ostaja tesno povezan z regijami jugovzhodne, vzhodne in srednje Evrope, svoja dognanja in izkušnje iz teh raznovrstnih okolij pa uspešno prenaša v svoje raziskave. Sodeloval je z več ustanovami iz teh regij, vključno z Univerzo v Trstu, kjer je 18 mesecev delal kot raziskovalec.

Amelie Klein
Amelie Klein

Amelie Klein je kustosinja v Muzeju oblikovanja Vitra v nemškem Weilu na Renu, kjer je nedavno odprla mednarodno potujočo razstavo Victor Papanek: The Politics of Design (Victor Papanek: politika oblikovanja). Pred tem je sodelovala pri pripravi mednarodnih razstav Hello, Robot. Design between Human and Machine (Pozdravljen, robot. Oblikovanje med človekom in strojem) in Making Africa – A Continent of Contemporary Design (Nastajanje Afrike – Celina sodobnega oblikovanja). Dvakrat je bila nominirana za kuratorsko nagrado revije za umetnost ART, ki je namenjena najboljšim razstavam v Nemčiji, Avstriji in Švici. Magistrski študij kritike oblikovanja je končala na Šoli vizualnih umetnosti (School of Visual Arts) v New Yorku, študij MBA pa na dunajski Univerzi za ekonomijo in poslovne vede. Kot urednica za oblikovanje je na Dunaju delala za avstrijski časnik Die Presse in kot namestnica glavnega urednika urejala njegovo tedensko prilogo Schaufenster. Njeni prispevki so bili objavljeni tudi v publikacijah, kot so Metropolis, Abitare, Domus online in Stylepark.

Deyan Sudjic
Deyan Sudjic

Deyan Sudjic je direktor londonskega Muzeja oblikovanja. Njegovo področje delovanja sega od novinarskega dela in poučevanja do pisanja. Bil je direktor programa Britansko mesto arhitekture in oblikovanja leta 1999, ko je ta naziv prevzel Glasgow, leta 2002 pa direktor beneškega arhitekturnega bienala. Od leta 2000 do 2004 je bil urednik revije Domus Magazine, pred tem pa prvi urednik revije Blueprint Magazine (od leta 1983 to 1996). Izdal je številne knjige o oblikovanju in arhitekturi, med njimi The Edifice Complex (Penguin, 2006), The Language of Things (Penguin, 2008), Norman Foster: A Life in Architecture (Orion, 2010), Shiro Kuramata (Phaidon, 2013), B is for Bauhaus(Penguin 2014) in Ettore Sottsass, the Poetry of Things (Phaidon 2015). Njegova zadnja knjiga The Language of Cities (Govorica mest) je izšla pri založbi Penguin oktobra 2016. Leta 2000 je prejel red britanskega imperija (OBE).

Johnny Golding
Johnny Golding

Johnny Golding je profesorica filozofije in umetnosti ter višja raziskovalna mentorica na področju raziskav na londonskem Royal College of Art. V svojem delu obravnava postnewtonsko analitiko, novi materializem in erotiko razuma kot »radikalno snov«, praktično usmerjeno srečanje s sodobno filozofijo, umetnostjo in »divjimi znanostmi«. Z umetnico Emmo Talbot vodi doktorsko raziskovalno skupino Entanglement (Preplet), intenzivno okolje doktorskega študija, v katerem sodeluje 21 doktorskih študentov in raziskovalcev, lani pa je skupino vodila z umetnico Auro Satz. Med njenimi zadnjimi deli so Entanglement: The Opera, RCA, januar 2019, The Photograph of Thought (2019), Friendship (EUP: 2018) in Of the Thick and the Raw: Cannibalising the 21st Century, OAR, Oxford, 2018. Njena zadnja besedila in poetično-filozofske instalacije so bili razstavljeni na beneškem bienalu, na Dunaju, v Bogoti in Berlinu.

Maja Vardjan
Maja Vardjan

Maja Vardjan je od januarja 2013 zaposlena kot kustosinja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Pred tem je kot kreativna direktorica vodila galerijo T5 Project Space in delala kot urednica za arhitekturo pri reviji Ambient. Danes kot kustosinja oblikuje razstave na področju arhitekture in oblikovanja; med njimi so bile doslej razstave Tihe revolucije: Sodobno oblikovanje v Sloveniji (2011–2015), Pod skupno streho: Moderne javne zgradbe iz zbirke MAO in drugih arhivov (2013), Saša J. Mächtig: Sistemi, strukture, strategije (2015) in Stanko Kristl. Humanost in prostor (2017). Od leta 2013 dejavno sodeluje pri preoblikovanju ljubljanskega Bienala oblikovanja, ki je danes zasnovan kot produkcijska platforma za nove pristope v oblikovanju. Kot sokustosinja je bila odgovorna za BIO 50: 3, 2, 1 … TEST (2014) in Daleč, tako blizu, 25. bienale oblikovanja, za katerega je prejela nagrado ICOM Slovenija.

BIO – Bienale oblikovanja v Ljubljani, ki ga organizira Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO), je mednarodna platforma za nove pristope v oblikovanju. Ustanovljen je bil leta 1963 kot prvi oblikovalski bienale v Evropi. Od svojega nastanka je bil priča mnogim spremembam in premikom, do katerih je prišlo v zadnjih 55 letih. Spremljal je oblikovanje od njegovega rojstva na stičišču industrializacije in modernizma do razvoja v disciplino, ki prežema vse plasti človekovega življenja in delovanja. Danes je BIO zasnovan kot dolgotrajen proces sodelovanja, v katerem skupine oblikovalcev in ustvarjalcev iz drugih disciplin razvijajo alternative obstoječim sistemom. BIO deluje kot preizkusni poligon, kjer se oblikovanje uporablja kot orodje za izpraševanje in preoblikovanje vsakodnevnega življenja – med različnimi večdisciplinarnimi oblikovalskimi pristopi, ki obsegajo sisteme, proizvodnjo, storitve, znanstveno raziskovanje, humanizem in nepričakovane pogoje za izdelavo našega bivanjskega prostora. Njegove različne teme so odraz lokalnih in globalnih zahtev; njegovi vsestranski projekti si prizadevajo ustvariti prožne strukture, ki se lahko s časom razvijajo ter se nadaljujejo še po koncu bienala.

Bienale oblikovanja prireja Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in je organiziran v sodelovanju s Centrom za kreativnost. Projekt »Center za kreativnost« sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru Evropske kohezijske politike 2014-2020.

EKIPA MAO
Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
Maja Šuštaršič, vodja Bienala oblikovanja
Anja Zorko, vodja Centra za kreativnost
Saša Štefe, asistentka vodje bienala
Alenka Klun, odnosi z javnostmi
Nataša Celec, marketing
Nikola Pongrac, vodja postavitve razstave
Natalija Lapajne, izobraževalne dejavnosti
Matjaž Rozina, Tadej Golob, tehnična izvedba
Nikola Brajnik, Alenka Drobnjak, Maruša Kuret, Barbara Mlinarec, Katarina Nahtigal, Urška Špeh, Nuša Zupanc, asistenti

BIO 26 - Skupno znanje
Thomas Geisler, kustos
Aline Lara Rezende, pomočnica kustosa
Dušan Janković, svetovalec in moderator Designatona
Mojca Mihailovič-Škrinjar, design business svetovanje, vodja procesov
Bojan M. Ažman, Zavod Neuropolis, upravljalec družbenih medijev in spletne strani
Ljudje, vizualna podoba
Klemen Ilovar, Janez Klenovšek, fotografije

Prireditveni odbor

Janez Škrabec, predsednik prireditvenega odbora BIO, direktor podjetja Riko
Zdravko Počivalšek, minister, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo
dr. Miro Cerar, minister, Ministrstvo za zunanje zadeve
prof. Janez Koželj, podžupan, Mestna občina Ljubljana
Peter Čas, generalni direktor, Steklarna Hrastnik
Andrej Slapar, predsednik uprave, Zavarovalnica Triglav
izr. prof. mag. Lucija Močnik Ramovš, dekanica Akademije za likovno umetnost in oblikovanje
Boštjan Botas Kenda, prorektor Univerze v Ljubljani za področje umetniškega dela
mag. Franjo Bobinac, predsednik uprave družbe Gorenje
Julijan Fortunat, predsednik uprave, Salonit Anhovo
mag. Lilijana Madjar, direktorica, Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije
mag. Petra Stušek, direktorica, Turizem Ljubljana
mag. Tomaž Berločnik, predsednik uprave, Petrol
Marko Kolbl, direktor, Europlakat
Medeja Lončar, direktorica, Siemens Slovenija
Stojan Petrič, Kolektor Group